|
|
HOJA PO SPOMINU: Pot spominov in tovarištva kot neizbrisen del mestne dediščineJernej Gregorač
Med svojim študijem trajnostnega upravljanja s kulturno dediščino sem za temo svoje magistrske naloge Hoja po spominu: Dediščina na Poti spominov in tovarištva v Ljubljani izbral, kot že ime pove, meni ljubo Pot spominov in tovarištva (PST), ki sem jo skupaj z majskim pohodom, želel predstaviti mednarodnemu občinstvu kot integralen del dediščine mesta Ljubljana in kot primer dobre prakse upravljanja z zgodovinskim spominom mesta. Pričujoči sestavek je prilagojen povzetek mojega magistrskega dela. ZgodovinaIzvor Poti spominov in tovarištva najdemo v medvojni izkušnji Ljubljane med drugo svetovno vojno, ko je bilo mesto obdano z bodečo žico, namen katere je bilo zadušiti vsakršen upor v pokrajini in Ljubljano odrezati ne samo od delov slovenskega ozemlja, ki sta ju okupirala nemški in madžarski okupator, temveč tudi od zaledja znotraj italijanske okupacijske cone, kjer so operirale partizanske borbene enote. Tako Italijanom, kot kasneje Nemcem, to ni uspelo niti z najbolj brutalnimi ukrepi.
Ljubljana je bila edina popolnoma obkoljena prestolnica v okupirani Evropi, in je v takem jeklenem obroču iz bodeče žice, betonskih bunkerjev, mitraljeških gnezd in minskih polj ostala kar 1.170 dni, od 23. 2. 1942 do 9. 5. 1945, ko so jo osvobodile slovenske partizanske sile. Pot, ki je svojo današnjo podobo dobila 1985, je tako prvotno spomenik slovenskega narodno-osvobodilnega boja in vrednot, ki jih je ta boj vtkal v slovensko družbeno tkivo (od tu tudi beseda tovarištvo v samem imenu poti), kot tudi opomin na medvojno izkušnjo okupacije in na končno osvoboditev, ki se jo vsako leto v maju zaznamuje z organiziranim pohodom. Pot je dobro vpeta v mestno pokrajino tudi kot del migracijskih poti znotraj mesta, pomembna rekreacijska površina, in nenazadnje tudi vez med mestom in naravo, načrtno oblikovani zeleni obroč okrog mesta. Kot taka, Pot združuje zgodovinski spomin, mestno načrtovanje in funkcionalnost, snovno in nesnovno dediščino, ter promocijo gibanja in trajnostnega ohranjanja in širjenja zelenih površin. Vloga spomina
Spomin je močan vezni člen med preteklimi dogodki in osebnimi izkušnjami na izbranih lokacijah, kot tudi širše, z identitetami skupnosti, ki se jih dotika. Po besedah francoskega zgodovinarja Pierra Noraja (2011), imajo kraji spomina (lieux de memoire), kamor nedvomno lahko uvrstimo tudi Pot spominov in tovarištva, materialno, simbolno in funkcionalno vlogo, in postanejo dediščinske konstrukcije preteklosti v sodobnosti. Izbira spomina, ki se na ta način ohranja, izkazuje moralne in etične refleksije sodobne družbe na pretekle dogodke (Harrison 2013). Tako je tudi pri Poti, kjer je ohranjanje spomina na izkušnjo druge svetovne vojne osnova za njeno dediščinsko vsebino. Brez tega elementa bi Pot lahko obstajala zgolj kot običajna rekreacijska trasa okrog mesta, tako pa je postala del dediščine Ljubljane kot mesta-heroja in del dediščine antifašističnega boja, s katerim se je Slovenija vzpostavila kot neodvisna in samostojna država. Izgradnja Poti je v tem kontekstu bila pomemben korak k celostni izgradnji boljše družbe, in kot partnerstvo med tistimi, ki so umrli, tistimi, ki so preživeli, in generacijami, ki še niso rojene, kot bi se izrazil Lowenthal (2011). Poskusi izbrisa teh dogodkov iz kolektivnega spomina mesta in poskusi dejanskega fizičnega uničenja Poti z začetka 90-ih, so tako posledično predstavljali tudi napad na same temelje sodobne slovenske države. Na srečo Pot prestala tudi to in obstala, spomin se je ohranil, obdržalo pa se je tudi sporočilo Poti, sporočilo miru in svobode. Fizična dediščina Poleg spomina, ki Poti daje vsebino, se je do danes obdržala tudi njena fizična podoba. S pomembno razliko. Tam kjer je bodeča žica med vojno omejevala Ljubljano, Pot dandanes njenim prebivalcem omogoča mobilnost in gibanje, tako med deli mesta, kot tudi med sedanjostjo in kolektivnim spominom na pretekle dogodke. Zanimivo je tudi to, da Pot nima centralnega spominskega dela, kot mnogi drugi vojni spomeniki, saj je celostna in sama na sebi spomenik, oz. bolje rečeno spominska pokrajina. Njena trajnost in dovršena zasnova se tako najbolje kažeta ne v osrednjem dominantnem fizične prostoru, namenjenem za čaščenje, temveč v subtilni prepletenosti z mestom. S tem se je Pot izognila usodi prenekaterih spomenikov na področju nekdanje Jugoslavije, ki so postali prostori fizičnega razkroja in melanholične nostalgije. Vseeno sprehajalci po Poti še vedno lahko spoznajo simbole, kot so rdeče zvezde v nazivu POT in na vrhu jamborov ob vpadnicah. Ikonografija in simbolizem sta od dobe nacionalizmov v devetnajstem stoletju bila ključen del spomenikov in ostalih spominskih obeležij v Evropi, zato se tudi tu ohranjajo simboli, ki spominjajo na dobo njenega nastanka. Najbolj ikoničen del Poti so seveda osmerokotni stebri, ki jih zasnoval arhitekt Vlasto Kopač. Ti stebri jasno zaznamujejo potek poti in nosijo vgraviran simbol bodeče žice. Poleg tega pa imajo pa še dodatno, skrito dimenzijo, saj je vsak izmed njih spomenik tudi sam na sebi, ker nosi ime svojega kolektiva, industrijskega obrata ali zadruge, ki je prispevali k postavitvi stebra. Večine teh obratov, ki so bili ponos povojne slovenske industrije in družbenega napredka, danes ni več. Ta imena so postala samo še zaznamki za pozorne sprehajalce ob Poti. Narava in trajnostni razvoj
Pot na nevpadljiv način povezuje vse dele mesta, urbanizirane soseske, kmetijske površine in gozdove. Je hkrati meja mesta in njegov osrednji šiv (Odbor za izgradnjo PST 1984). Ta zeleni obroč že vse od svojega začetka poseduje močan element trajnosti. Izgradnja in vzdrževanje Poti sta vedno bila plod široke in prostovoljne akcije, ki je potekala v tesnem stiku z lokalno skupnostjo in v sozvočju z urbanim in naravnim okoljem mesta. Je odprt in vsem dostopen prostor, njena trajnostna zasnova pa se kaže tudi v tem, da je bilo prvo drevo ob poti namensko posajeno že leta 1973, dolgo preden je trajnostni oz. sonaravni razvoj postal stalnica v družbenem diskurzu. Večje akcije sajenja dreves so potekale ob pomembnih obletnicah, kot je 500-letnica Trubarjevega rojstva, v vmesnem času pa je možnost sajenja dreves dostopna vsakomur. Povezanost tega spomenika z naravo vsekakor ni naključna, saj je tudi slovenski odpor zoper fašizem zrasel zavezništvu z naravo, v zavetju gozdov, ki so krili partizanske borce. Poleg tega je ravno narava tista, ki lahko premaga temno stran industrijskega napredka, ki ga je poosebljala bodeča žica. Pot spominov in tovarištva pooseblja zmožnosti povezovanja kulture in narave na trajnosten način. Dodatno dimenzijo ji daje tudi njena vezanost na lokalno skupnost, na prostovoljce v društvu Zeleni prstan in njihove predhodnike, ki so dosegli, da se je pobuda izgradnje Poti materializirala od spodaj navzgor in se ohranila tudi z menjavo generacij v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja. Gibanje
Skozi zgodovino se je ohranil tudi pohod po Poti spominov in tovarištva, s katerim se kaže prava vrednost te poti za mesto. Pri pohodu gre namreč za manifestacijo triumfa mobilnosti nad ovirami, ki jih je za gibanje predstavljala bodeča žica. Tragedija vojne je s tem simbolično premagana s hojo po Poti. Hoja je na splošno tudi zelo pomemben element pri soočanju z dediščino, saj se z njo lahko bolje spoznamo s prostori spomina, odkrijemo spregledane detajle in potujemo ne samo v prostoru, temveč tudi v času (Drozdewski 2016). Nematerialni element spomina se materializira pri gibanju skozi spominsko pokrajino, kot je Pot (Solnit 2002). Nikjer to ni bolje vidno, kot na vsakoletnem majskem organiziranem pohodu, ki zaznamuje osvoboditev mesta leta 1945. Vsakoletne komemoracije prelomnih dogodkov, kot je ta, pogosto povezujejo nacionalne in lokalne identitete, kolektivne in individualne spomine, žalovanje in rituale, ter jih povezujejo s sebi lastno atmosfero in senzoričnimi izkušnjami, ki nastanejo ob takih dogodkih (Sumartojo 2016). Diskurz prireditve ultimativno postane viden v javnem prostoru. Pohod ima svoj izvor v komemoraciji odpora v drugi svetovni vojni in izgradnji povojne socialistične družbe, a je dandanes presegel vezanost zgolj na to vsebino in postal prostor in čas za praznovanje dediščine mesta, za druženje in rekreacijo, ne glede na politično vsebino. Sodobnim časom in umiku osebnih spominov na vojne dogodke, in večjo povezavo s kolektivnim spominom, se je pohod prilagodil tudi s spremembami uradnega imena, ki se danes imenuje Pohod-Pot ob žici. Prireditev tudi nudi več možnosti za udejstvovanje, saj je odprta za vse, a vseeno vsebuje tudi bolj tekmovalno oz. atletsko noto, ki se ohranja s tekom trojk. Dostopnost pohoda se kaže tudi v njegovi dobri obiskanosti. Na žalost je bil pohod v letu 2020, ko sem pripravljal svojo magistrsko nalogo, zaradi pandemije odpovedan, zato se ga nisem mogel udeležiti. To so bili tudi časi, ko se je drastično omejevala svoboda gibanja v mestu in v državi. Dovolj povedno je, da se je to zgodilo prvič po policijski uri, ki jo je vzpostavil fašistični okupator. V tem času družbene ujetosti se je še dodatno potrdila spominska in dediščinska vrednost, ki jo ima Pot, ko z zagotavljanjem možnosti gibanja omogoča zmagoslavje nad fizičnimi omejitvami, na simbolni ravni pa služi kot spomin in opomin nad represijo, poosebljeni v bodeči žici, ki lahko zavira gibanje v vseh pomenih in dejansko duši družbo kot celoto. Kljub temu mi je uspelo izvesti raziskavo z večjim poudarkom na tem, kaj prebivalcem Ljubljane Pot dejansko predstavlja, kaj vedo o njej in kako jo doživljajo izven uradne proslave. Te informacije so bile izrednega pomena pri globljem razumevanju Poti kot žive dediščine mesta Ljubljana. Udeleženci raziskave so mi pomagali fizično pokriti skoraj celotno Pot, saj so nanjo dostopali vsak s svojega konca. To zgolj še dodatno poudarja, kako je Pot prepletena z mestom, saj je dostopna praktično iz povsod v mestu, kar so udeleženci raziskave tudi poudarili. Vsi, predvsem mlajši, se sicer ne udeležujejo osrednjega pohoda, tudi zato, ker bi se radi izognili gnečam, a jo redno uporabljajo v rekreativne in družabne namene. Med ugotovitvami je bilo tudi, da Pot na nek način nudi izlet v preteklost, kar je bilo razvidno tudi iz fotografij utrinkov ob poti, ki so jih priložili udeleženci raziskave. Največja razlika med odgovori je bila v tem, kako so udeleženci čustveno povezano s potjo, kjer so starejši udeleženci izrazili večjo povezanost, predvsem zaradi družinskih in/ali osebnih spominov, ki so vezani na Pot, in imajo večjo znanje o njeni zgodovini in nastanku. Nekateri mlajši udeleženci so vseeno izrazili željo po več opisnih tablah ali bolj sodobnih digitalnih prijemih, s katerimi bi lahko zgodovinsko komponento še dodatno približali mlajšim generacijam. Zaključne misli
Pot spominov in tovarištva je manifestacija vztrajnosti in rasti kolektivnega spomina na dogodke iz druge svetovne vojne v Sloveniji. Ti dogodki so pustili velik pečat v slovenski družbi in vplivali na sodobno podobo slovenske države, zato način, kako se Pot ohranja zelo dober vpogled v upravljanje kulturne dediščine v Sloveniji. Poleg tega je Pot čudovita in nam omogoča ne samo izlet v naravo ali po praktičnih opravkih, temveč tudi sprehod po spominu, ki ga vsebuje. Viri
Drozdzewski, Danielle, Sarah de Nardi, and Emma Waterton. 2016a. “Geographies of Memory, Place and Identity: Intersections in Remembering War and Conflict.” Geography Compass 10/11: 447–456. Harrison, Rodney. 2013. Heritage: Critical Approaches. New York: Routledge. Lowenthal, David. 2011. “Why the Past Matters.” Heritage & Society 4 (2): 159–172. Nora, Pierre. 2011. “Foreword.” In Cultures and Globalization: Heritage, Memory and Identity, edited by Helmut Anheier and Yudhishthir Raj Isar, ix–xi. London: SAGE. Odbor za izgradnjo PST. 1984. Utemeljitev zasnove sistema zelenega prostora mesta v kontekstu Poti spominov in tovarištva. Ljubljana: MK SZDL. Sumartojo, Shanti. 2016. “Commemorative Atmospheres: Memorial Sites, Collective Events and the Experience of National Identity.” Transactions of the Institute of British Geographers, 41 (4): 541–553. |
